Thread by @PreglArjan

#SLIKANADAN 4
Mark Rothko: SEAGRAM MURALI, olje na platnu, 1959 (Galerija Tate).
Rothko je slikar, ki vzbuja izredno močna čustva. Na eni strani se ljudje pred njimi zjokajo od ganjenosti, po drugi vzbuja bes (in vandalizem) kot primer "vsak bi lahko to naredil" umetnika.
1/25

Rojen je leta 1903 v Ruskem imperiju (današnja Litva) v skromno, a visoko izobraženo judovsko družino levičarskih prepričanj. Zaradi vpoklica sinov v cesarsko vojsko družina emigrira v ZDA. Leta 1913 se Markus Jakovljevič Rotkovič vpiše v šolo. Je zelo dober učenec.
2/25

Oče umre takoj po prihodu (dogodek zaostri njegov odnos do religije), družina se komaj prebija, izjemno nadarjeni Mark pa pridobi štipendijo za prestižno fakulteto Yale. Vzdušje elitizma in antisemitizma ga odvrneta, študij opusti in se posveti slikarstvu.
3/25

Eden njegovih učiteljev je Armenec Arshile Gorky (vplival na mnoge abstraktne ekspresioniste), Max Weber (slika kot posredovalca čustvenih in religioznih občutij). Kasneje se znajde (tudi npr. Pollock) v krogu Miltona Averyja (podobe poenostavlja skoraj do abstrakcije).
4/25

Skozi počasne redukcije oblik, obenem prek zavedanja, da slika NI le upodabljanje vidnega sveta (tihožitij, aktov, zgodovinskih prizorov ipd.), do zgodnjih 1950-ih let pride do svojega značilnega, osebnega sloga, do "lebdečih barvnih pravokotnikov".
5/25

Kaj pa Rothkova slike JE?
Za razumevanje delovanja (ne pa za samo doživljanje) si lahko pomagamo s tremi izhodišči.
1. Sam pravi: "Zanima me izražanje osnovnih človeških čustev: tragedije, ekstaze, pogube itd." Tu pride prav Nietzsche, ki ga je Rothko zavzeto prebiral.
6/25

Nietzsche je kot vrhunec umetnosti proglasil grško tragedijo. Po njegovem ta izraža temeljno človekovo izkušnjo sveta, ko uskladi apolinično (po Apolonu: razum, jasnost, oblika) in dionizično (po Dionizu: iracionalno, ekstatično, divje).
7/25

V glasbi je apolinična struktura, dionizično pa je doživljanje. Mozarta cenita Nietzsche in Rothko, ki slika ob njegovi glasbi in pravi: "Mozart se smeji skozi solze". Rothkove slike lahko gledamo, kot bi poslušali glasbo, neposredno skozi občutja, ne upodabljanje vidnega.
8/25

2. izhodišče: koncept sublimnega, ki so ga razvijali različni filozofi (Burke, Kant ...). Zelo poenostavljeno rečeno je to združitev lepote in groze. Eden pomembnejših (in Rothku zelo ljubih) sublimnih slikarjev je Turner.
9/25

Izjemno pomemben je tudi nemški romantični slikar Caspar David Friedrich. "Menih ob morju" ob neskončnem morju kontemplira o vsemogočnosti univerzuma, ki ga obdaja, počuti se neznatnega in majhnega ob tem. Lep prizor, ki ga/nas obdaja tudi z grozo nezmožnosti spoznanja.
10/25

Vzemimo isto logiko, le da "meniha" postavimo pred sliko. Rothko: "Ne slikam velikih slik, da bi bile grandiozne in pompozne, ampak, da bi bile intimne". Pravi, da je najboljša pozicija gledalca da sliko gleda z razdalje 45 cm, saj mu tako zasede celoten vizualni prostor.
11/25

3. Izhodišče: Fenomenologija zaznave, kjer Merlau-Ponty nasprotuje dualistični ločitv objekta in subjekta, jasneje povedano: naše telo (ne le um) je ključno za razumevanje sveta, ki nas obdaja.
Tudi slike (in še toliko bolj Rothkove) zaznavamo s celim telesom.
12/25

Glede percepcije: človek vedno s seboj "nosi" prostorski križ, skozenj določa lasten položaj v prostoru. Horizontalo dojemamo kot pasivnost, vertikalo kot aktivnost, diagonale kot dinamičnost. Tudi barve dojemamo neposredno: tople se nam bližajo, hladne se oddaljujejo ...
13/25

Torej: Rothkova slika na nas (če ji dopustimo) deluje zelo neposredno, kot glasba. Struktura je umirjena (pravokotniki), deli se zaradi odtenka približujejo, drugi oddaljujejo, v barvah se "izgubljamo" kot da bi stopali v neznano, zato lahko zbujajo zelo globoka občutja.
14/25

Ne opazujemo le slike, ampak tudi lastno zaznavo. Enostavne barve se nam počasi razkrivajo, to, kar smo mislili, da je črna, se izkaže za večplastno barvo ... Več v opazovanje vložimo, več dobimo nazaj. Rothko pravi: "Slika ni upodabljanje izkušenj, ampak je izkušnja."
15/25

Nazaj k SEAGRAM MURALOM. Leta 1958 še relativno neznan dobi naročilo za serijo slik za opremo restavracijo v New Yorku, za takrat izjemno plačilo 38.000 dolarjev (ekvivalent današnjemu pol milijona). Loti se dela, čerpav je v konliktu s svojimi političnimi prepričanji.
16/25

Leta 1959 odpotuje v Evropo: "Vedno sem slikal grške templje, ne da bi to sploh vedel." Velik vpliv nanj naredi Michelangelova knjižnica (Medičejcem) s svojimi "slepimi" okni, ki ne spuščajo notri svetlobe, obenem pa ohranjajo občutek prehoda/okna.
17/25

V Pompejih vidi Vilo skrivnosti (2. st. pr.n. št.) . Fascinira ga rdeče/črni razpon ozadij, stenska umestitev podob, obenem so bile poslikave v Pompejih namenjene slavljenju kulta Dioniza (se spomnite Nietzscheja in koncepta dionizičnega?).
18/25

V New Yorku si postavi atelje, ki po dimenziji ustreza restavraciji. Slike razporeja po prostora, da bi ustvaril meditativno povezavo med podobami in arhitekturo. Razmišlja o "kapelah", ki bi jih postavil po ZDA, kamor bi pred njegove slike ljudje hodili kontemplirat.
19/25

Kljub prejšnjim precej barvitim slikam, lestvico reducira na rdeče in črne odtenke, površine ustvarja z velikim številom lazurnih premazov, obenem pa uporablja različna veziva in lake, tako da se različne površine različno svetijo: odzivajo se na naše gibanje okoli njih.
20/25

Leta 1959 se odpravi Rothko na večerjo v predvideno restavracijo. Naslednji dan zavrne naročilo in vrne denar, "kdorkoli bo jedel tako hrano za take cene, ne bo gledal mojih slik."
21/25

Po drugi naj bi že prej pripravljal "subverzijo", da se ob hrani "bogati prasci počutili, kot da so ujeti v sobi, kjer so vsa vrata in okna zazidana in bodo lahko le večno butali z glavo ob zid.". Spomnite se Michelangelovih "slepih oken". Kakorkoli že, naročilo odpove.
22/25

25. februarja 1970 Galerija Tate dobi 9 velikih platen (z jasnimi navodili za postavitev, barvo sten, odmiki od tal ...) Isti dan Marka Rothka najdejo v ateljeju, v "luži krvi" velikosti njegovih platen. Umetnik, ki se je dolgo boril z depresijo, je naredil samomor.
23/25

Dela vzbujajo najgloblja občutja, včasih podobna religioznem zamaknjenju, najglobljemu soočenju z "dramo življenja", s seboj.
Večkrat sem slike videl v Tate Modern, užival v kvaliteti, a lani so jih preselili v Tate Britain (ob J. M. W. Turnerja) in zgodilo se mi je tole:
24/25

No, za konec nekaj Rothka v popularni kulturi. MAD MEN: