Read on Twitter
Dolga 🧵 o religiji, etiki in starem kostanju pred Dramo 
Stari kostanj pred Dramo bo padel. Posekali ga bodo, da naredijo prostor arheologom, gradbenikom, prenovljeni Drami. Selitev drevesa stane več kot sto tisoč evrov; očitno preveč, zato bo stari kostanj pred Dramo padel.
Je stotisoč evrov davkoplačevalskega denarja preveč? Ali prenovljena Drama pretehta nad starim kostanjem? Ne vem; in ne sodim. Ta tekst govori o nečem drugem, o etiki sobivanja z drugimi čutečimi bitji v mestu.
"Cilj religije je … izvajati nasilje brez kazni" je čudovita definicija Te Pakaka Tawhai v uvodu “Maori Religion” (1988). A religija tu ni način, kako se izmuzniti kazni, doseči odpuščanje.
Izhaja iz dejstva, da je nasilje nevarno, destruktivno, a je neizogiben del življenja. Religija je tu praksa soočenja z našimi žrtvami; ko nam je jasno da so vsi odnosi recipročni in moramo vzdrževati bližno s drugimi bitji, navkljub nasilju, ki ga izvajamo.
To je animistična pozicija. Animizem je prej ko verovanje, da so, recimo, kamni živi, da imajo dušo; način vzdrževanja odnosov v svetu, ki ga sestavljajo osebe različnih vrst; ljudje, živali, rastline, kamni, duhovi.
V tem svetu ljudje nismo gospodarji; ujeti smo v mreže recipročnih donosov do drugih, veliko močnejših oseb. Da bi ga razumeli, animisti svet poosebljajo; mi, moderni, ga opredmetimo.
A nikoli nismo bili zares moderni. V kapitalizmu odnose med osebami zamenjajo odnosi med stvarmi. A stvari so fetiši, delujejo; ljudje pa smo pasivni objekti, viri, iz katerih stvari črpajo svojo življenjsko silo; smo stroji, ki poganjamo krog akumulacije kapitala.
Kapitalizem poseljuje cel bestiarij izjemno močnih bitij, bitij, ob katerih je individualno človeško življenje neznatno; Kapital, blago, trgi, borze, indeksi … so bitja, ki se odzivajo, imajo svojo voljo, se bojijo, so optimistični ali črnogledi, muhasti, občutljivi, napeti …
Te entitete nad nami (in drugimi bitji) izvajajo sistemsko nasilje; le tako se kapitalizem lahko reporoducira. Kar hočem reči je, da animistična pozicija ni stvar divjakov, ki verjamjo, da so kamni živi. V kapitalizmu smo vsi animisti, a predvsem v vlogi plena, žrtve; ne lovca.
Še več! Živimo v antropocenu, obodbju, ko geološke sile, ki jih je prebudil kapitalizem, grozijo človeštvu z uničenjem. V antropocenu smo zgolj bitja med bitji, entitete med entitetami, zapletena in prepletena z drugimi bitji tankem biofilmu, ki prekriva površje Zemlje.
Bo človeštvo postalo odgovoren del kritične cone ali bo postalo le tanka plast betona in tehno-fosilov v geološkem stolpcu?
Tu se vrnemo na vprašanje kako izvajati nasilje, ki je sestavni del našega bivanja v svetu, brez kazni. Kako naj ljudje živimo v tem svetu? Kako se spoštljivo soočati z drugimi, tudi nečloveškimi osebami, kako z njimi deliti svet?
Mesta v katerih živimo smo zasnovali kot habitate za ljudi. A so habitati tudi za množico drugih bitij. So habitat za pse in mačke, vrane, golobe in vrabce, nutrije, podgane, divje prašiče in lisice, drevesa in plevele, čebele. Mesta so večvrstne simbiotične skupnosti.
Drevesa so del teh skupnosti, drevesa daje senco, ohlajajo okolico, nudi zatočišče, hrano za čebele, mravlje; drevesa so habitat in ekosistem zase. Stari kostanj pred Dramo je spletel množico odnosov s obiskovalci predtstav, igralci, ljudmi, ki čakajo na šestko ali enko.
Etika sobivanja s drugimi bitji v mestu pomeni, da morajo ministrica, župan, arhitekt in gozdar, omejiti intervencije zgolj na to, kar je potrebno; najti način življenja znotraj omejitev in obvez, ki jih postavlja življenje v večvrstni simbiotični skupnosti.
Da so pomislili na selitev drevesa je dober znak. Škoda, ker se niso odločili drugače. A če stari kostanj že mora pasti, naj ne pade zaman. Naredimo iz njegovega lesa deske za oder; naredimo iz debla skulpturo, ki bo krasila foyer!
@threadreaderapp unroll
• • •
Missing some Tweet in this thread? You can try to
force a refresh
