Dajmo samo nekaj rečt. Kot drugemu od treh otrok iz delavske familije, staršev (mehanik in gospodinja), ki sta se s podeželja priselila v manjše mesto, v razpadajoče stanovanje. Kot prvemu otroku v širšem sorodstvu, ki je šel na gimnazijo in potem dalje študirat. 1/6
Kot nekomu, ki se je s pomočjo državne štipendije in socialne mreže prebil vse do doktorata, ob tem pa ves čas študija delal, v skladišču, sadovnjaku ... Ne le zato, da si je lahko privoščil knjige, koncerte, gledališča in kino, ampak da je kak evro "posodil" staršem. 2/6
Nekomu, ki je brez vsakega kulturnega ali razrednega pedigreja in vez v Ljubljani našel delo kot kritik, pisec, urednik, moderator; in delal za skoraj vse slovenske časopise, revije in založbe. In kot prekarc, samozaposlen v kultruri, izgorel. 3/6
Nekomu, ki je bil na javnem razpisu izbran za urednika založbe, za katero pred tem ni nikoli delal. Ne da bi bili starši/stari starši v partiji ali v partizanih ali mu zapustili karkoli razen delavske etike ... Takemu mi nekdo, ki dlje, kot živim, zaseda javne funkcije. 4/6
Nekdo, ki izhaja iz družine, ki mu je zrihtala stanovanje, službo, podjetje in gotovo pustila še kakšno popotnico na računu, da on zdaj to rihta in daje naprej po družinskem drevesu. Nekdo, ki si je v profesionalni politični karieri ustvaril premoženje "neznanega izvora". 5/6
Ki kljub vsemu temu zaničuje javno in se do državne blagajne, ki jo polnimo vsi, obnaša kot do svoje denarnice, iz katere daje vbogajme po svoji presoji, "svojim". Ki ima v lasti medije in trole, da mu ploskajo in kimajo ... Nekdo tak mi ne bo govoril, da sem #prvorazredni. 6/6
