Thread by @IEBergant

Glede na sorazmerno prijazen odziv na komentarje v zvezi z (brezvezno) nogometno superligo, poskušam svoje razmišljanje nekoliko podrobneje predstaviti. Izhajam pa iz vseživljenjskega spremljanja angleškega nogometa. #SuperLeague

Spominjam se otroštva, ko mi je oče pripovedoval o časih, ko je povprečen prvoligaški nogometaš v Angliji na teden zaslužil približno toliko kot pismonoša.

Kasneje sem se lotil preverjanja te legende. Res je bilo tako v prvih desetletjih poklicnega nogometa, tam nekje do dvajsetih let prejšnjega stoletja (dodatne premije nogometašev, žepnina ob prestopih in bonitete v pubih niso bile vštete v plače nogometašev).

K pismonošam se še vrnem. Superliga, torej:

1) pristop 12 klubov je bil diletantski. Bogastvo in visok položaj seveda nista garancija za uspeh. Prosto po Petrovem načelu: višje ko greš, več je nesposobnosti.

2) Izjemni britansko-nizozemski novinar Simon Kuper (avtor izvrstne knjige Football Against the Enemy) opozarja na paradoks: v Evropi velika večina nogometnih klubov, vključno z najboljšimi, sploh ni dobičkonosna.

3) In res, v nekatere klube bogati lastniki mečejo svoj denar, ki ga zaslužijo drugje (Manchester City ali Chelsea), v druge (Real Madrid in Barcelona) banke.

Motiv lastnikov in predsednikov je kupovanje ugleda in priljubljenost, kar včasih lahko prinese tudi posredne materialne ugodnosti. In, seveda, adrenalin, kot pri igrah na srečo.

4) Ena redkih izjem je Manchester United, pri katerem je družina Glazer do lastništva prišla z nekakšnim menedžerskim odkupom. Na borzi je pokupila delnice kluba z bančnim posojilom ter zastavitvijo teh istih delnic.

Manchester United poslovni dobiček v pretežni meri namenja za odplačilo bančnih kreditov lastnikov.

5) Seveda pa so Glazerji vse skupaj izpeljali bolje od nekaterih izvajalcev menedžerskih odkupov kje drugje, na primer v Sloveniji. Kakor koli, ni naključje, da Manchester United v obdobju Glazerjev ni več tako uspešen, kot je bil pred tem. Preprosto ne more trošiti (pre)več...

Nekaj podobnega je (s trenutno še neuspešnejšim) Arsenalom.

6) Zaradi pandemije in posledičnega izpada dohodka je (ne le rdeči) vrag pri največjih vzel šalo. Predsednik Reala Perez ima verjetno prav, ko pravi, da bodo brez dodatnega denarja prav največji težko preživeli do leta 2024.

Seveda pa je virus samo dokončal delo, ki ga je v veliki meri pri Realu opravil prav - Perez.

7) Za večino omenjenih klubov je projekt investicijskih bankirjev z Wall Streeta pomenil sploh prvo (in v danih razmerah edino) možnost, da bi njihovi klubi zares sploh postali dobičkonosni, pač dokler bi njihov superligaški cirkus deloval.

8) Spet se vračam h Kuperju, tudi kolumnistu FT, ki je že pred leti kot soavtor knjige Soccernomics primerjal naftni in nogometni biznis:

"Anyone who spends any time inside football soon discovers that just as oil is part of the oil business, stupidity is part of the football business."

9) Medtem ko je nogometno igrišče skoraj popoln primer meritokracije, je v upravah klubov položaj skorajda povsem obraten, prosto po Kuperju.

10) In še enkrat k Perezu in Agnelliju: njuno tarnanje nad vlogo Uefe kot monopolista in regulatorja, ki preprečuje razmah največjih, je tragikomično.

11) Največji klubi imajo nesorazmerno veliko korist od nogometnega sistema, kakršen je, ob tem, da prav oni z ekscesnim preplačevanjem igralcev in agentov povzročajo največje motnje.

Ne pozabimo na nedopustne prakse, ki spominjajo na medcelinsko trgovanje z (mladoletnimi) ljudmi. Te posredno spodbujajo prav omenjeni ekscesi.

12) Prav zato je regulacija (oziroma solidarnost, o kateri govori predsednik Uefe Aleksander Čeferin) edina možnost preživetja nogometa, pravzaprav je je še premalo.

Uefa in Fifa lahko - ozko gledano - označimo za monopola, sta pa v resnici nekakšna nogometna parlamenta oziroma organizaciji združenih (nogometnih) narodov.

13) Zato jima je, tudi zaradi spornih praks v ne tako oddaljeni zgodovini, ves čas treba gledati pod prste ter kritično in skeptično ocenjevati, tako kot nacionalne ali nadnacionalne vlade, na primer.

14) Nekateri kolumnisti, celo Kuper, so upor proti superligi z nekaj ironije označili za prvo mednarodno ljudsko vstajo proti skrajnemu neoliberalizmu. Bo pa seveda zanimivo videti, kako se bodo v mednarodni (nogometni) skupnosti v prihodnje lotili reševanja zapletenih problemov.

15) Kako do več pametne regulacije in samoomejevanja, ne da bi zadušili razvoj igre? Kako zagotoviti enake možnosti za vse in še več solidarnost ob hkratni tekmovalnosti, ki je eden temeljev športa?

Kako zagotoviti civilizacijsko in gospodarsko vzdržnost nogometa kot igre in, če hočete, posla.

16) Čeprav, še enkrat Kuper, pravega nogometnega biznisa takorekoč ni. Klubi, izhajajoč iz tradicije in pripradnosti, vsaj v Evropi niso in ne morejo biti podjetja. Bolj smiselna je njihova primerjava z - muzeji. In tako jih je treba tudi voditi in razumeti.

17) Skratka - če še enkrat parafraziram Johna Carlina - nikoli ne smemo podcenjevati nesposobnosti ljudi na visokih položajih. In vedno moramo upoštevati, da je nogomet zrcalo človeške družbe. Izzivi nogometa so nekakšna metafora izzivov celotnega človeštva na vseh področjih.

18) In če se vrnem k pismonošam: seveda je jasno, da časi, ko so nogometaši in pismonoše zaslužili podobno, niso bili nič boljši, kot so današnji. Tudi tedaj so se pojavljali (bolj lokalni) nogometni Sugar Daddyji, ki so klubom pomagali do slave ali pehali v prepad.

A so se večinoma vrnili. Klubi namreč.

19) Časa se ne da obrniti nazaj, sploh, ker bodo pismonoše slej ko prej (oziroma kmalu) nadomestili robotski zrakoplovi. Nogometaši in nogometašice pa bodo vsaj še nekaj časa ostali. V kakšnem svetu bodo igrali, je res velik izziv.

20) Še nekaj poštarsko-nogometne romantike za konec: legendarni lani umrli vratar Chelseaja Peter Bonetti se je po koncu uspešne kariere preselil na škotski otok Mull in tam delal kot - pismonoša.