Dejansko neposreden odgovor ob večkratni (žal negativni) omembi Olje Grubić danes. Mimogrede, ima prav zdaj zelo dobro razstavo v Škucu.
1/10
Performans kot oblika umetnosti ima že kar dolgo zgodovino, zametke najdemo pri kabaretu (gledališču) in dadaizmu (v času prve svetovne vojne umetniki s šokantnimi nastopi protestirajo proti nesmislu vojne. Šokirajo (malo)meščansko publiko.
2/10
V 60-ih in 70-ih letih dobi velik zalet, razlogov je več, pomembnejši je recimo ta, da umetniki zavračajo komodifikacijo (umetnost kot prodajljiv kos - slika, kip), bolj jim je pomembno, kaj gledalec odnese od konkretnega dogodka. Chris Burden se da ustreliti v roko ...
3/10
Marina Abramović leta 1974 v performansu pusti gledalcem, da s predmeti na mizi (britvice, žeblji, vžigalice …) delajo z njo, kar hočejo. Najprej zadržani in posmehljivi gledalci se začnejo kasneje resno izživljati nad njo. Performans pove veliko o njih!
4/10
Performans je torej oblika, kjer umetnica izpostavi svoje telo (v sodelovanju z gledalci), z njim izrazi svoje umetniške ideje.
V enem od performansov Grubić s (prostovoljnimi) udeleženkami gola riba zelenjavo. Zelenjavo ribajo z gibi, ki spominjajo na samozadovoljevanje.
5/10
Navezuje se na vlogo žensk, ki jih družba reducira na vlogo kuharice in seksualnega objekta z jasnimi »pravili obnašanja«. Namen performansa ni ustvariti lepe podobe ampak ta pravila (s pretiravanjem) izzivalno postavljati pod vprašaj.
6/10
Konec koncev nima vsa umetnost cilja v lepoti ali tem, da nudi (gledalcu) užitek.
Na primer Gericault slika kose trupel, Bosch razna mučenja v peklu ...
7/10
Obenem Olja Grubić izdeluje zelo fine risbe (tehnično dovršene!) …
Stiku človeškega telesa in rastlin, povezavi med njima, skuša odvzeti antropocentrični moralni pomen. Sobivanje človeka in narave.
(Še nekaj dni na ogled v Galeriji Škuc.)
8/10
Preden skočite v zrak … Na levi je Bosch, na desni Hokusai (tradicionalna japonska erotična grafika). Na primer.
9/10
Skratka, je umetnost Olje Grubić provokativna? Je. Odpira kup relevantnih vprašanj o vlogi ženske v družbi, človeka v svetu? Vsekakor. Ste razburjeni? Nič slabega, mogoče vas pripelje do novega uvida. Ste primorani to gledat in komentirat? Ne. Prav noben vas ne sili.
10/10
Pa začnimo pri Picassu in eni najpomembnejših slik 20. stoletja: Avignonske gospodične, 1907, olje na platnu, 243.9 x 233.7 cm. Picasso jo je naslikal pri 26. letih, tudi sam pa se je vseh implikacij, ki jih je odprl s to sliko zavedel šele kasneje. 1/11
Pablo je bil sin slikarja, od malih nog je pridno risal, hodil po muzejih, kopiral stare mojstre in do polnoletnosti dosegel res zavidljivo raven veščine.
Risba na levi je nastala pri njegovih 12. letih, slika na desni pri njegovih 15. Skratka, znal je slikati realistično. 2/11
Kmalu je opozoril nase s slikami, kasneje imenovanimi Modro obdobje - otožne, barvno hladni prizori s tematikami, kot so »popotovanja« človeka od rojstva do smrti, in Rožnato obdobje - toplejši toni, sanjsko in praznično vzdušja z motivi harlekinov, cirkusantov … 3/11
@Janez_Mezan ZAKAJ JE TO UMETNOST? ZELO ZELO NA KRATKO:
Z iznajdb fotografije je nastopila ena večjih kriz upodobitvene umetnosti: zakaj bi sliakali realistično, če lahko vsak amater s fotoaparatom naredi boljšo podobo. Umetniki so začeli vnašati različne pristope: poudarjati »svoje 1/8
@Janez_Mezan videnje« (ekspresionisti), poudarjanje optike (impresionisti), vnašanje občutka hitrosti modernega življenja (futuristi)…
Pri Picassu (ki je zelo vplival na Doro Maar, ki je naslikala zgornjo sliko) je šlo za vprašanje kubizma: kako objekt videti z več gledišč hkrati. 2/8
@Janez_Mezan Recimo, če bi slikal kocko, ne bi naslikal običajnih 3 stranic, ki jih običajno vidimo, ampak 4, 5, 6. Istočasno se s tem sprosti realistična uporaba barve in zaživi »svoje« življenje podobno, kot toni (note) v glasbeni kompoziciji. Slednji se ne ravnajo po imitiranju 3/8