Vem, da ne vem kako se bo to končalo. Me pa zelo skrbi.
Večino ukrepov smo sprejeli skoraj dva meseca nazaj, ko smo v bolnišnici imeli 265 bolnikov in 50 na intenzivni terapiji. Od takrat smo poleteli v višave in v njih žal tudi ostali. 1/8
V bolnišnicah smo že 5 tednov na robu: včeraj smo imeli 1315 bolnikov in 201 v intenzivni terapiji.
Vsak dan sprejmejo v povprečju 120 novih pacientov - toliko postelj se mora sprostiti, saj drugih ni.
Osebje je izčrpano - oni res potrebujejo sprostitev. 2/8
Naše obnašanje ni spremenilo trenda. Nekateri se obnašajo popolnoma neodgovorno, vsi pa smo predvsem utrujeni.
Zaradi utrujenosti smo trenutne visoke številke sprejeli kot novo normalnost. Kar pa je zelo nevarno. 3/8
Ukrepi očitno niso bili učinkoviti. Imamo jih že 2 meseca, rabijo kritičen pregled in reset.
Rabimo nov načrt, kako obrniti trend. Namesto tega že dva tedna govorimo o načrtu sproščanja, ki daje lažno upanje, da je nekaj čudežnega za ovinkom. 4/8
Ne izbiramo med zdravstvom ali gospodarstvom.
Življenji ali socialnimi posledicami.
Najprej potrebujemo odločitev, da bomo virus odstranili.
Za jasnim ciljem, rabimo usmerjene ukrepe, ki prispevajo k cilju. Ki jih zastopimo. In upoštevamo. 8/8
A še kdo ne zastopi tega načina komunikacije znotraj @vladaRS?
En minister pošlje drugemu dopis o predlogu popolne zapore gospodarstva, ta naj bi mu nazaj odgovoril s sklicem na referenco, vendar se raje odloči, da bo šel v TV oddajo in tam povedal, da ima drugačno mnenje. 1/4
To se dogaja 4 dni po tem kot je PV preko tviterja sporočil kriterije za sproščanje in od takrat se vsi prebivalci pogovarjajo samo še o tem.
Pri 1500 novih primerih na dan in strašljivem vsakodnevnem računu.
A bi se lahko najprej zmenili kaj hočemo povedati prebivalcem? 2/4
Prekinitveno zaporo (circuit breaker lockdown) potrebujemo že od 8. oktobra, ko smo izbubili epidemiološko sledenje stikov.
Od takrat je širjenje virusa popolnoma prosto v populaciji, popolnoma prepuščeno obnašanju posameznikov. medium.com/sledilnik/kako… 3/4
Ker so umrli trenutno glavna tema ne smemo pozabiti, da so samo (zelo strašen) pogled v vzratno ogledalo na upostošenje, ki smo ga povzročili z našo prehitro in objestno vožnjo.
Žal še vedno vozimo 200 km/h po mestu.
Namesto, da bi nas strašen pogled na opustošenje za nami prepričal, da hitro zmanjšamo hitrost, mi samo občasno pritisnemo zavoro. Kot da nas je pri odločnem pritisku na zavoro presenetil ABS in smo spustili pedal, namesto, da bi vsi skupaj pritisnili do konca (kot v 1.valu).
Žal za nami ne puščamo samo umrle, ampak ogromno dela nalagamo tudi zdravstvenemu osebju - ta je že davno na (čez?) robu svojih zmogljivosti. Se zavedamo kaj pomeni sprejeti 160 oseb na dan? Kje najti postelje za njih? A jih uspemo vsak dan sprostiti dovolj za vse?